Ostala sem sama

z odmevom tvojih obljub,

ki še vedno visijo v zraku

kot baloni, ki jih nihče ni ujel.

Rekel si, da boš ostal,

pa si odšel,

tako tiho,

da sem mislila,

da sem te izmislila.

Zdaj hodim po hodnikih

in poslušam,

kako se tvoje besede

počasi spreminjajo v prah.

Včasih jih slišim,

kot šepet,

ki me najde,

ko ga najmanj pričakujem.

In ko zaprem oči,

se vprašam,

če si sploh kdaj mislil resno,

ali sem bila samo postaja

na tvoji poti.

Ostala sem sama,

ampak ne čisto prazna.

V meni še vedno utripa nekaj,

kar si mi nehote pustil,

ampak še imam moč, 

da se poberem,

tudi ko se svet

zdi pretežek za moje dlani.

Zlomljenosrce