Čas je,

da obrnem 

nov list,

zato se poslovim

od petih prijateljev

in se s Kerouacom

odpravim na pot.

 

​Odloži me

ob pristanišču,

kjer pod krinko,

z mafijci

srkam čaj z rumom.

Povabijo me

na krst otroka

njihovega šefa.

Michael deluje

pošten dečko

in mi ponudi službo,

ampak dovolj

imam strmenja

v megleno marino.

Rad bi izplul

med vrstice.

 

​Na barkico

me vzame starec,

s katerim loviva mečarice.

Za njegovega očeta

je bilo življenje

preveč razburkano,

zato je rekel

zbogom orožju

in se zasidral

v smrt.

Pomahava kapitanu Ahabu

in se praznih mrež

osramočeno vrneva.

Za velik ulov

se mora zgoditi

nekaj magičnega.

 

​V pravem trenutku

mi sova v naročje

dostavi pismo,

ki me vabi

v šolo, 

do katere se 

ne da priti z

Google Mapsom.

S čudnega perona,

se z lokomotivo

odpravim po nasvete

bradatemu modrecu,

ki mu pravijo Dumbledore.

Razsvetli,

da imam vso domišljijo

v svojih rokah.

Končno dokončam

vsaj eno izobraževanje.

Znova se poslavljam

od prijateljev,

tokrat treh.

​

V slovo mi

podarijo Nimbus 2000.

Temni oblaki

in Nazguli 

me na njej zanesejo

na goro pogube,

kjer bosih nog,

pomagam majhnemu možakarju,

nositi prstan,

da ga razbremenim

njegovega prekletstva.

One does not simply walk into Mordor,

nazaj grede pa me

ognjeno srce gore,

utrujenega izpljune

pod japonsko češnjo.

​

Privoščim si zaslužen

oddih pri gejši.

Čeprav sem tri glave

višji od nje,

mi med 

pripovedovanjem spominov

šepeta,

da sem njen

mali princ.

​Vse to sliši

gospod Haruki,

ki mi doživeto razlaga

o svojem odraščanju

in izgubljenih ljubeznih.

 

​Po težkih zgodbah

se paše nalivat 

z viskijem,

v družbi 

stare sablje

(končno ujamem mečarico)

Chinaskijem.

Dokler ni preveč pijan

in me nesramno zaluča

iz svojih misli,

ker nisem vedno 

na njegovi strani.

 

V takem stanju

mi ni do spanja.

Slišim za nore

žurke skrivnostnega

gospoda Gatsbya.

Med spoznavanjem

me razsipava z

dragimi oblekami,

sam pa si v bazenu

neuspešno

drgne osamljenost.

Če bi se vsaj

večkrat zavedal,

da je v vili tudi

knjižnica.

 

Ni duše v

umetnem razkošju.

Smuknem v razcapane

cunje Allana Poea,

pišem pesmi

v rimah

in iščem navdih

v opazovanju

mladeniča Wertherja,

ki dvori

prelestni Juliji.

Končno se obeta

nekaj mirnega s

srečnim koncem.

 

​Nočna omarica

vztrajno vibrira.

Sporočila, klici,

maili in obvestila

socialnih omrežij,

naznanijo slovo

od preostalega prijatelja,

odetega v platnice.

 

V življenje

se ne da 

vtakniti kazala.

 

​Pograbim telefon.

 

Čisto majhen

se zdi.

 

Črni Kos