Letela sem preko

cvetočih poljan

skozi mrzle kapljice 

oblakov, gor, gor,

v stratosfero

do roba ozračja.

Kisik se je razredčil,

zaplula sem v indigo

vesoljno morje,

zvezdice so utripale

kot plankton in 

dramile mojo

žalobno dušico.

Antigravitacijski privlak

me je odsunil daleč, daleč

od modro zelene lepote,

k sijaju drugih sonc.

Veter karme 

mi je v naročje

nežno položil

želvovinasto

mlado mucko

s svileno dlako.

Med božanjem in bližanju

galaksiji Andromedi je mucika

ves čas predla

kot majhen motorček

na notranje izgorevanje.

Takrat se je Bog sklonil

in naju mehko položil na svojo

dlan ter naju skozi črvine in črne

luknje varno prenesel v vesolje

izven našega, kjer čas ne obstaja,

kjer vsaka misel manifestira realnost,

kjer sva srečali našega mačkona Manija,

srčno kužiko Nijo, kako se veselo preganjata

po mavričnih poteh posutih z zvezdnim prahom.

Dedek Mirko je imel vanilijeve sandale z luknjicami in poletni svetel klobuk poveznjen na glavo, bolj šik kot kadarkoli se nam je s sprehajalno palico bližal in radostno smejal:

Zaklical je: "Babica Jarmila vas vabi na čokoladno in pehtranovo potico ter na dobro belo kavico. Za živalske prijatelje ima pripravljene same najboljše posladke: pečenega piščančka z rižem, pasje piškote z rožmarinom in slastne blazinice z mačjo travo."

Pod roko si je dedek zvil Galaktični list, na katerem je bilo hologramsko natisnjeno: "Zemljani v novem krogu pekla in razpada vrednot iščejo rešitev v kopičenju moči, dobrin in uničevanju življenj. Ali mora res zopet treščiti meteor premera 100 km, ki bo kot v času dinozavrov pometel z večino življa, da se bo Zemlja končno očistila ... ali upanje ostaja ..."

Kamena Strela