
Vse v gramoz zakopane izdanosti sebe.
Na fino zdrobljeni molk,
ki ga, zaobljenega v črno senco,
naplavlja voda.
Usedline spominov,
spremenjene v beton,
ki zaliva potemnele, postarane prostore smisla.
V tej trdoti ni ene same razpoke,
da bi zraslo seme dneva.
Na robu bujenja z odmevom zakopanega. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
:) ....lep dan, na robu svetlobe naj gre s tabo....
Lep pozdrav,
Majda
Komentiranje je zaprto!