ko gre spat
vedno vzame očala

položi jih na nočno omarico
posmehljiv zakaj
je ne gane
njej je odveč
da bi razumeli

kot so se čudili
ko je potegnila iz torbe
ravno takšna
z modrim okvirjem
ona
ki si ničesar več ne kupuje

ne vejo za zatočišča
kjer diši samo po njej
kjer mora biti sama
po njih brodi
ne iz nuje
iz užitka

plete
kar ne bo izpleteno
leti
ne da bi razprla misli
leži in prehodi razdalje

zgodbe neznanih korenin
ne pozabi
in hrup zvezd se
brez glasov
potuhne pod kožo

dokler spet ne vzame očal
ko gre spat
ker ...

nada pecavar