Na noč

to črno noč,

se zbudila je norost.

Iz tišine vstane krik

In se skrije v srcni utrip.

Sence plešejo ob robu misli,

temne kakor brezno brez dna.

Srce bije kakor boben pogube

v votli dvorani tega sveta.

In vendar v tej noči

med zlomljenimi sanjami

še tli droben žar,

ki še ni za vedno pokopan.

Ko stopam skozi noč,

to črno noč.

V njej vidim tebe,

ki mi stopaš na pomoč.

Matjaz Maucec