Zaskrbljen pogledujem po telesu
spreminjam se iz dneva v dan
vse bolj se gubam in maščoba noče stran.
Bolj kot se v ogledalu gledam,
več je sivih las in bolj se trebuh veča.
Rešitev, seveda, za vse to obstaja
ogledalo iz smeti se na zid ne vrača.

A ko po stopnicah sopiham do vrha,
se delam junaka, kot v mladih časih,
kolena pa škripajo kot vrata na podstrešju.
Še vedno trdim, da sem v formi odlični,
da trebuh ni trebuh – je rezerva za zimo,
in če kdo vpraša po moji postavi,
rečem: »To ni kriza, to je karizma!«

Pri frizerju pravim: »Samo malo pristrizi,«
on pa zamišljeno gleda v praznino.
Sivina se širi kot sneg po planini.
A jaz se tolažim ob pivu in smehu:
»Srebrni lasje so znak modrosti.«
Če je to res, sem skoraj že modrec –
le trebuh me izdaja, da sem tudi gurman.

Pa sem nekega jutra sedel pred kavo
in malo prijazneje gledal trebuh in gube.
Saj leta niso napaka na telesu,
so zgodbe, ki jih koža počasi napiše.
Če se že staram – naj bo vsaj po moško:
z malo trebuha, s sivino v laseh
in z dovolj humorja, da se samemu sebi nasmejem.

Tomaž Jevšenak