sedela sva za Ljubljanico in sem jo s konicami prstov rahlo božal po obrazu
bosa sva hodila po pločnikih Radovljice
v pesku sva sedela drug ob drugem
za roke sva se držala
sedela sva v banki v udobnih naslonjačih
bili so mehki in rjavi
sedela sva v avtu do jutranjih ur
spala sva v šotorih
ljubila sva se v šotorih
stala sva pod tušem
tekla po dežju
rekla si me dej mi ljubčka
rekla si mi rada te imam
slikala sva se v kabini
mnogo sva se presmejala
kdajkrat sva se razjezila
tvoji radi so me imeli
moji so te bli veseli
se s kolesi sva vozila
mislila na majhno hišo
rekla mi je da kjer sem jaz bo tudi ona
vedno je bilo samo za enkrat
vse je bilo samo zaenkrat
vse je bilo naenkrat
vse je bilo enkrat
kr velik stvari je blo sam enkrat
preveč je blo
preveč reči je bilo naenkrat
vse stvari so zazadnjič
vse ma konec
konec nima konca
moji bolečini ni konca

Gregor Markič Factotum