"dovolj dolgo je bilo,"
sem rekel temi.

fluorescenten sem.
potem postanem rožnat neon.
utripam kot jumbo napis
sredi Nju Jorka
in usmerjam izgubljence,
ki
so pozabili na ljubezen in jo
zamenjali za noč,
deciliter pijače
in
rdeč odsev neba -
tik pred sončnim zatonom.

luna sveti,
a sveti po svoje:
kot črno-bel ščurek, ki
se je naselil pod hladilnik
in ga vsako jutro,
pred zajtrkom,
pozdraviš in se mu nasmehneš:
"nič se ne boj,"

"več imam skupnega s tabo,
kot s svetom."

vržem mu košček
ledenke
in ga gledam kako postaja
debel in počasen,
vse to je plan,
da bom čez 2 tedna lažje stopil na njega.

"dovolj dolgo je bilo,"
reče ščurek temi.

poženejo mu roke,
noge,
zapestja,
gležnji,
ušesa in
dva para absurdnih oči.

zraste kot čarovnik
in je dvakrat višji od mene.
gleda me zviška
in me vpraša,
če mi je kaj žal.

ne odgovorim
in to mu je všeč.

v dlan mi porine list solate
in reče:

za najemnino.

potem izgine skozi glavni vhod
in naslednjič ga vidim
v reklami
za ustno in oralno higieno,
kjer nastopa kot zobozdravnik
in z rokami, ki še imajo tipalke na konicah prstov,
drži zobno ščetko
in opozarja na karies in gingvitis.

celotna stvar mi je zelo všeč.

sprehodim se do trgovine
in na poti vidim metulja, ki ravnokar
njuha kokain,
hiperaktivno frfota s krili,
a ne zna več vzleteti.

droge,
si rečem.
ta mladina nam bo plačevala penzije.

vstopim v štacuno,
vzamem 200gramsko belo čokolado,
v glavi mi prebliskne ščurekzobozdravnik,
ki
mi grozi s svojimi tipalkami,
da je čas za električno ščetko.

ko pridem domov,
ni roškljanja pod hladilnikom
in prevzame me tuš hladne samote,
kot da sem
ravnokar izgubil stavo za 100evrov.

"dovolj dolgo je bilo,"
rečem temi,

se usedem na stol pod zvezdami
in opazim utrinek,

a si ničesar ne zaželim.

Hors