Krasno, spoštovani poet Matjaž! :-) Pravzaprav niti nočem izpasti sentimentalen, nostalgičen ali, bognedaj, celo pretirano hrepeneč po tistem nekdaj, nekoč, a te tvoje napaberkovane besede spletene v hudo pomenljivo pesem, mi misli poženo (čeprav je na jesen življenja to več kot običajno) kalejdoskop tisti rajnkih, nepovratnih časov, ko smo videli smisel v drobnih radostih življenja, pa čeprav pomlad ni vsakogar mehko pobožala ... Hvala ti za tole!

Prijetne pomladne dni ti želim,

Sašo  

ta kurd, zaprt v turčiji, ima dovolj časa, da piše o tem, kako so vse demokracije patriarhalna tvorba ...

in res, kurdinje niso od muh.

sestrstvo in enotnost, potem.

žal, vse to niso heci.

tovariški pozdrav,

m.

Spoštovani poet Sašo,

zelo me veseli, da ti je pesem segla v srce. Kot si izpostavil, znali smo ceniti drobne radosti v tistih davnih osemdesetih. Globina besed, kot sta bratstvo in enotnost, je neizmerna.

Zahod, ki je na sebi lasten način Jugo pahnil v bratomorno vojno (kot se je razcvetela, pardon, razplamtela med Rusijo in Ukrajino), nas je pridno prepričeval, da gre pri bratstvu i jedinstvu le za režimske floskule in da se v kapitalizmu cedita med in mleko. 

Pa so nas prepeljali žejne čez vodo. Lahko izbiramo med 50+ znamkami pralnih praškov, kav, čokolad ipd. Da res izberemo pravo, z oglasi nam polnijo glavo. Non-stop. 

S toliko hrupa za nič so globoke besede poteptane. Ponudil sem jim zatočišče v tejle pesmi.

Na portalu, kjer se (yes, miko:-) tovariško podpiramo. Morda bi lahko celo zapisal, da smo si kot bratje in sestre. Saj se beremo in tako med seboj (s)pozna(va)mo v globino duše.

Obema želim čudovit dan,

Matjaž

na zdravje ...

(Ne)moč besed ... na moč pesmi! 

čestitke,

lp, Ana