Preden je zdrsnila

srajca z ramen,

sem ti na široko razprla srce,

odprla na stežaj skrita okna in vrata

za vznemirljive poti čez morja,

prek obzorja -

skozi puščave,

pogorja in podolja,

v globočine -

tja do samega dna,

do tistega prvinskega

kabineta čudes-

za blažen ples,

kjer lahko vse

vzameš,

lahko ostaneš

le za kratek čas,

za dolgo, za vselej –

ali pa odideš –

kot senca,

tja med praznine,

kjer nič ne mine.

fionapanmor