Hodim po stezi, posuti z rjavim listjem,

ki šepeta spomine lanske jeseni.

Okoli nje sive skale počivajo v zelenem mahu.

Pot se počasi vzpenja,

in že od daleč uzrem spomenik,

pričo človeške krutosti.

V globini gozda, v nedolžni tišini,

so se nekoč dogajala grozodejstva,

na katera spominjajo pisane sveče,

žareče lučke ubogih duš.

Na spomeniku, levo od ograje, piše:

imena in bataljoni nekaterih

VRŽENIH v jamo, neznani.

Bilo jih je več kot 5000.

Za znane so postavljeni spomeniki.

Po letnicah sodeč, mlada bitja,

ki so šele začela spoznavati življenje.

Čutim nemir,

preveč trpljenja je oskrunilo ta čudoviti gozd.

Koliko mater in žena je čakalo?

Koliko otrok je jokalo?

Koliko usod ni dobilo priložnosti?

Ni bilo vredno.

Nikoli ne bo nič dragocenejše kot življenje.

Vem, da me bo prizor današnjega sprehoda obiskal,

zvečer, v topli postelji.

Kako so spali tisti, ki so to naredili?

Kako spijo vsi, ki danes trosijo semena nemira v svetu

in zavestno kradejo priložnosti usodam?

Vsaka sveča je tihi klic,

vsak spomenik opomnik.

Človeško srce nosi moč

tako ustvarjati kot uničevati.

In med rjavim listjem in zelenim mahom

še vedno odmeva vprašanje:

ali smo sposobni učiti se iz bolečine,

da bo življenje, vsaj življenje, vedno svetlo in dragoceno?

Dinzli