Zopet običajen dan.

Še traja tu, začne se tam

vojna. Mar bi raje mir?

Bo iz sveta pregnan prepir

šele tedaj, ko ta planet,

pač za vekomaj preklet,

zaželi si lahko noč

kot otrok, ki v sanjah zroč

najde hulahop obroč,

gumitvist, kalejdoskop,

regratovih lučk poln strop,

ko si v stoji in so tla

iz oblakov, tralala!

Ciciban, čebelica

k tebi se spusti z neba

in prišepne na uho:

»Veš, da to le sanje so

za otroke streljaj proč,

stisnjene v ognjen obroč.

Švist nabojev, laja top,

kuštravih je bučk poln grob,

pač v legi, ko jim tla

je spodnesel ratata,

v hipu izgubil se hrup,

padel vznak otroški trup.

Cicifuj odrasel je,

čebelic sploh opazi ne,

v svojo igro zatopljen,

ta planet je izgubljen.«

Odleti čebelica.

Bombe treskajo ob tla.

Meri se v orožju moč.

Duše mlade jemlje noč.

En sam velik Cicigrob,

zamrmra si teleskop,

preden izgubi se v nič.

Končno vse je vzel hudič.

Matjaž Lutarič - Lynx