Hiša iz kart
je padla.
Ni bilo zvoka
propada,
ne joka preživelih.
Ko je padla
najvišja karta,
je zavladal
molk.
Ni bilo več nikogar,
ki bi sploh slišal,
kako je padel
zadnji junak,
tisti, ki je mislil,
da je le on
edini,
ki lahko odloča
in je njegova beseda
božja.
Krivi smo vsi.
Nismo se upali
končati
norosti
in norega plesa
na vrhu hiše iz kart.
Pokončalo nas je zaupanje,
da bo naše delo
opravil nekdo drug.

Se vprašam sedaj:
kdo je sploh ta, ki bi to lahko
že zdavnaj naredil?!

Tomaž Jevšenak