Skrita med tvojimi besedami
kot med visokimi travami,
gledam čoln, privezan
na lastno senco.
Pravijo, da smo ženske reka,
da v sebi nosimo bregove, mulj
in pogin.
Jaz nisem reka.
Sem potoček na koncu vasi,
tam kjer se otroci še sezuvajo,
kjer perilo še diši po vetru in
nikogar ne zanima globina.
Tiha drsim čez kamenje,
tako dolgo, da se navadiš name.
Skrita med tvojimi besedami
ne visim več.
Sem drobna zvezda v vodi,
odsev, ki se zdi majhen,
a nosi nebo.
Tudi mene se je pesem dotaknila, morda le tukaj:
tako dolgo, da se navadiš name.
Lp, Ana
Čestitke k pesmi - potočku,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
- 03. 03. 2026 ob 08:05
- Prebrano 167 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 89.86