vse je kul.

v peči je ogenj,
tebi je vroče v glavo,
ne veš če od srca
ali od drv.

zmrazi me, ko
pomislim da te ne bo več.

v meni je dvom,
kratkotrajen,
ki se vleče že dlje,
a zdaj izbire tako
ali tako
ni več.

ko plamen poliže kost,
ogenj zapresketa.
zdaj se trdo delo šele začenja.

na mobitelu pomežikne lučka.
sporočilo od punce: kje si?

ignoriram.
nocoj bom noč preživel s teboj,
vse do konca.

na ogenj vržem
še eno poleno,
bukovo.

bukova zmeraj najbolj gorijo,
je rekel fotr,
ko sem bil še normalen.

nekje sredi vsega
me zmanjka
in ti
izgineš sama v noč.

zjutraj te stresem
v plastično vrečko
in se odpravim do Drave.
na en osamljen kotiček, kjer si se odločila,
da mi poveš da mi zaupaš.

samo še en mesec imam,
si rekla.
ja, sem prikimal.
se lahko zanesem nate,
si vprašala.
aha, sem nadaljeval.
naj ne boli,
si dahnila.
nič bolj kot danes, sem zaključil.

pridem do Drave
in te stresem v tok.
odnese te,
kot te je odnašalo ko si bila še živa.

prižgem cigaret,
inhaliram dokler ne peče -
in prikimam:

papir si
in v pepel se povrneš.

zabeležim
in zakurim tudi to.

Hors