Tam gre, deklica po poti,
z rožo v roki. Bosa.
Sonce vzhaja ji nasproti,
v travi lesketa se rosa.

Ona hodi prav počasi,
da užije vsak trenutek,
ko pa se približa vasi,
jo preplavi znan občutek.

V tisti hiši, tam na koncu,
včasih starka je živela,
vedno v starem črnem loncu,
črno kavo je zavrela.

Deklica je k njej hodila,
po piškote in orehe,
vedno pa je tam dobila,
še tolažbo in nasmehe.

Starke dolgo ni več v hiši,
deklica pa še prihaja...
Rože pušča kar v niši -
za spomin na košček raja.

Katarina Ambrož