Dilema vseh generacij
Med zimskimi počitnicami
sem zaradi dopustov tistih
z otroki,
v pomoč dobil študenta.
Na nek način
sem torej tudi sam pristal
z otrokom.
Po predstavitvi sebe
in dela
sem želel razbiti
njegovo morebitno nervozo,
ki se je skrivala
pod lici brez dlak.
Poskusil sem
na prvo žogo,
v mednarodnem
jeziku moških.
Spremljaš fuzbal?
Ne.
Fak, začel sem
v offsajdu.
Kak drug šport?
Ne.
Kaj pa študiraš?
Nič.
Kanček upanja,
saj sem tudi
sam diplomiral
na isti smeri.
Poskusim še v enem
od maternih jezikov moških.
Imaš punco?
Ne.
Tu je veliko mladih
medicinskih sester.
Mogoče pa spoznaš simpatijo.
Kakšne so ti všeč?
Ne vem.
Pomislim v drugo smer.
Imaš fanta?
Ne.
Gledaš kakšne serije?
Ne.
Zdaj si greva najbrž
drug drugemu na živce.
Ampak z njim bom delal
osem ur na dan,
ne morem odnehati.
Kaj poslušaš?
Vse.
Dylana?
Ne.
EKV?
Ne.
Kreslina?
Ne.
Indijansko duhovno glasbo?
Ne.
Malo te hecam, ker si rekel vse.
Aja.
Taylor Swift?
Ne.
Vsaj tukaj
mi je njegov odgovor všeč.
V tistem tretjem jeziku moških,
avtomobilih,
pa sem sam analfabet.
Zato nima smisla
poskusiti.
Bereš?
Igraš kak instrument?
Šah?
Žuraš?
Potuješ?
Postopate z družbo pred blokom?
Se potapljaš na dah?
Igraš igrice?
Klekljaš?
Pečeš piškote?
Se drogiraš?
Njegov ne je
neskončno odmeval,
kot tisti,
ko sem v otroštvu
doma vprašal,
če imamo lahko psa.
Imaš psa?
Ne.
V tem trenutku si želim,
da je serijski morilec,
da vsaj nekaj
zanimivega izvlečem
iz njega.
Saj me cela situacija
že tako ali tako ubija.
Si serijski morilec?
Ne.
Koliko si star?
Devetnajst.
Greš na volitve?
Kaj se pa voli?
Poskusim se spomniti
sebe pri teh letih.
Nisem bil veliko doma.
In nisem razumel,
kaj hočejo vsi od mene.
Sem zdaj jaz ta zateženi starec?
Iz takih sem se včasih delal norca.
Če me zajebava,
mu takoj dam roko
in čestitam,
da me je nek mulc
tako zjebal,
da ne vem,
kaj se dogaja.
Ej, a me ti mal zajebavaš?
Ne.
Kaj za vraga potem počneš
v prostem času?
Večino časa razmišljam,
zakaj živim.
No,
očitno sva le našla
skupno temo.
Super, poet Črni kos! Ko opazujem številne, vsega naveličane, skoraj apatične mladce, ki tudi v dopoldanskem času posedajo na oglu gostinskega lokala, mi je tvoj tekst naravnost simptomatičen, saj se v dobršni meri indentificira s tem stanjem, ki je, ne vem zakaj, zajel našo družbo. Včasih smo vsaj približno vedeli, kako koristiti tisto danost pristnega prijateljstva in bližine; nikoli ni nihče umiral od dolgčasa ... Se opravičujem, če sem nekoliko zašel ...
Lepo pozdravljen,
Sašo
pavček je lepo povedal, da bi hodili za soncem, bili sonce ..., končna oblika tega vprašanja pri martinu h., pa je bila, zakaj sploh kaj obstaja, zakaj ni raje nič, saj je enostavnejši?
zase je rekel, da je mišljenje odpovedalo in logični nasledek je bil, da je potreben, kot pri zenu, nekak eksistenčni skok, ki je sam svoj odgovor.
ker, spet nisem nič povedal, pomeni, da ni nihče nikdar ničesar povedal. o tem.
pesem si lepo dramsko zapeljal do tega, kako krepko v življenju potrebujemo smisel, cilj ...
ker govorimo zato, da bi nekaj povedali, mogoče živimo zato, da bi ...
vidim pa tudi, da tvoj sogovornik ni bil noben dec.
lp,
m.
nekoliko bolj resno, novost eksistencializma je bila mogoce v tem, da smo pri velikih filozofskih kategorijah končno postali z življenjem, bitjem, prisotni.lp
.jpg "Nada")
Hvala vsem za krasne odzive! :)
Sašo povsem te razumem in
se podpišem pod tvoj komentar!
Lepo bodite!
Črni Kos
Dober večer. Brala sem tvojo
Res original pesem. Na žalost
Bi bili moji odgovori takšni
Kot od tvojega učenca. Bolj ko
Razmišljam, bolj mi je jasno.
Pesem je zelo globoka in
Pristane tam koder si
Povprečen človek res ne
Misli in zmanjkuje ti
Pričakovanj...nisem za to
Kakršna so, ampak kaj si
Naj pomagam sama sebi...
Lep večer, Irena
Pride dan, ko tudi jaz ne vem kaj naj sam s sabo. Ampak na srečo se slej ko prej kaj najde. Hvala Irena.
Lp
Obzorje mladosti!
Odlično! Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Črni Kos
- 27. 02. 2026 ob 15:39
- Prebrano 352 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 222.24