Pustim jutru, da gre
počasi in brez prerekanja.
Od besed, ki so gazile noč,
samo še para nad skodelico.
Vržem za njim še zadnjo neumnost
in pazim,
da me v tem nihče ne prehiti.
Človeku jih ne zmanjka.
Zunaj sneg.
Sneg kot oddih.
Sneg kot nedolžnost.
Sneg kot sposojeno dostojansvo.
Mogoče bi bilo bolje, če bi ...
Moja jutranja mantra takrat,
ko sem bosa.
No, vsaj ne zmanjka me.
A lahko bi zaprosila za pomoč.
Psihologa,
ki se prodaja kot flaširana voda.
Jasnovidko,
s sivo mreno na tretjem očesu.
Ali šamana,
čigav boben je večji
od svetnika.
Ustavim vole.
Kruh iz ostre moke in spominov,
ki sem si jih gladko izmislila,
že vzhaja.
še ena tvoja izvrstna, ki jo dam tja na srčno stran *-*
Jutro, fiona, pazi na srce.
Objemček.
Čestitke k pesmi tudi z moje strani,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
- 27. 02. 2026 ob 07:29
- Prebrano 162 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 44.58