Pogovor s sabo
Kot da sedim nasproti svoje sence
In glas
Poznan že od otroštva

Milijone vprašanj
O neravni poti življenja
In odgovor
Da ravne ceste nimajo razgleda

Hodim
V meni hropi veter
In njeno ime
Ki se noče odlepiti od drevesa

O njej govorim tiho
Kot da bi besede
Lahko razbile
Spomin na njen dotik

Ljubezen
Pot ki nima zemljevida
Kot bosa hoja po dežju
Kjer vsaka luža zrcali nebo

Pridejo solze
Usedem se na rob srca
In jim pustim
Da spolzijo čez kamen tišine

Včasih se smejem
Ker še vedno verjamem
Kot otrok
Ki lovi veter z razprtimi rokami

In potem me objame
Tiho
Nežno
Kot da ve
Da sem utrujen od samega sebe

Morda nisem sam
Morda je ona v tem vetru
V tem dežju
Ki se dotika moje kože

In morda je ljubezen to
Da se pogovarjaš s sabo
Dokler ne zaslišiš
Nje v svojem glasu

Matej_Krusic