zbogom anima
veter ti je odpihnil slamnik
deklica zala
razpustil ti kito
predrzen sem zdirjal
v stepo pšenično
zlato
vpil
tvoji lasje
to je suho zlato
zagnal se
v penjenju valov
deklica zala
v povodnji časa
kot da ni nič
potem iskal svoje okostje
v sončnem breznu
in ti prinesel srebrni hlad
venero z razpotja
jutro in večer
samote
Ves čas se zavedam kot moški tudi svojega ženskega s-pola,
menim, da bom nekega dne to dvoje izenačil,
da bom kar si sam izvolim.
vse pismo je namenjeno duši. ne vem ali je v njenem procesu tudi istovetenje s samim sabo. saj nenehno moramo zadostiti potrebi, po sprejemanju samih sebe.
včasih se pred očmi razgrne temelj in besede niso potrebne.
hvala vama, za pomenljiva komentarja.
lp, m
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 26. 02. 2026 ob 01:59
- Prebrano 160 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 54.72