Tiho, skoraj skrito,

sejem drobne korake,

počasi bodo vzklili

v nepredstavljive poti,

razsežna obzorja,

nove galaksije,

v svojo bit.

Zanese me,

prehitro stopam,

se spotaknem,

padem,

s krvavečimi nogami,

hitim naprej, 

ničesar okrog sebe ne uzrem,

le tja želim.

Na gozdno jaso se uležem,

premagana in strta.

Zaprem oči.

Oblije me svetloba,

nepoznana,

sij je tako močan,

da me prebudi.

Napoji.

Mogočna drevesa 

mi nalahno šepetajo

nepoznane skrivnosti,

živali okrog mene

pošiljajo svoje moči.

Opojena z vsemi čudeži

stvarstva

pokončno

zrem v daljino.

Vem, ne naprej,

ne nazaj.

Na stranpoti, 

ki so mi namenjene.

Le z drobnimi koraki.

Vsem na očem.

anja_i