Postaja smrdi po urinu in pozabljenih 

obljubah.

Tiri so zarjaveli kot kurac sistema,

ki ga še vedno drkaš v imenu reda.

Stojiva nasproti.

Ti - zlikan, zategnjen,

kot da ti je maternica zgodovine pretesna.

Jaz - razpuščen,

z očmi kot razbita izložba,

polnimi prahu, kokaina in neodplačanih

pesmi.

Leto 2026.

Država je startup.

Narod je blagovna znamka.

Bog ima sponzorja.

Ti govoriš o morali.

O družini.

O čistosti.

Besedo "čist" izgovoriš,

kot da bi lizal nož.

Praviš, da je svet šel v kurac,

da preveč kadim,

da preveč jebem,

da preveč dvomim.

Ne, prijatelj.

Svet je šel v kurac,

ker si ga ti spremenil v Excelovo tabelo,

kjer je človek strošek,

če nima pravega priimka,

prave barve kože,

prave zastave v riti.

Jaz sem hedonist,

priznam.

Rad imam telo,

rad imam greh,

rad imam žensko, ki razpada v mojem naročju

in me spominja, da je življenje kratko

in kapital dolg.

Ti pa imaš rad nadzor.

Rad imaš ograje.

Rad imaš meje.

Rad imaš občutek, da stojiš na pravi strani

zgodovine,

čeprav ti pod čevlji škripljejo kosti tistih,

ki jih nočeš videti.

Tvoja vera je zavarovalna polica.

Tvoja domovina je investicija.

Tvoj križ je obesek za ključe

od stanovanja, kupljenega na kredit,

ki ga boš odplačeval do groba.

"Vsaj nisem odvisnik", rečeš.

S tistim glasom, ki smrdi po samozadostnosti.

Seveda si.

Odvisen si od občutka nadmoči.

Od televizije, ki ti vsak večer servira nove

sovražnike.

Od strahu, ki ti polni erekcijo.

Jaz sem bil pijanec.

Bil sem razsulo.

Skoraj sem se zadavil v lastnem kozlanju.

Ampak vsaj vem,

da sem svinja.

Ti pa si svinja,

ki se ima za svetnika.

Na peronu piha veter,

kot bi nekdo odpiral grobnice.

Plakati za volitve so strgani,

obrazi kandidatov visijo kot poceni maskare.

"Narod je ogrožen", rečeš.

Narod.

Beseda, ki jo vlečeš iz ust,

kakor zastarelo kondomino.

Narod ni ogrožen.

Ogrožen je tvoj privilegij.

Ogrožena je tvoja iluzija,

da si nekaj več,

samo zato, ker si rojen tukaj

in ker moliš v pravem jeziku.

Pogledam te.

Vidim utrujenost.

Vidim drobno razpoko.

Krščanska vest, ki ti šepeta,

da je ljubezen nekaj drugega kot ograja.

"Ti in tvoji boste vse uničili", zamomljaš tiho.

Ne, prijatelj.

Mi bomo samo razkrili,

kako prazno je tvoje cesarstvo.

Kako gnilo je v notranjosti.

Kako se ti trese glas,

ko govoriš o čistosti,

ker veš, da je v tebi več blata

kot v vseh, ki jih preziraš.

Vlak pripelje brez napisa smeri.

Kovinski krik prereže zrak.

Ti stopiš nazaj,

da se ne umažeš.

Jaz stopim bližje,

ker me umazanija ne plaši več.

Oba sva tragedija.

Jaz razbit od presežka svobode.

Ti zadušen od presežka strahu.

In ko se vrata odprejo,

se mi zazdi,

da je prihodnost samo še en vagon

za prevoz iluzij.

Ti boš sedel pokončno,

z zategnjenimi koleni in molitvijo med

zobmi.

Jaz bom gledal skozi okno

in se smejal.

Ne zato, ker bi zmagal.

Ampak ker vem,

da tvoj red

smrdi huje,

kot moj zadah po travi.

Taras Miller