
Vsakič, ko ti oprostim, si
za korak dalj.
Poberem besede, ki so
se ti zadnjič zataknile,
obesim jih nad ulico, na vrv
napeto od baklona do balkona.
Vsaka hiša s svojo barvo,
vsaka s svojo črnobelo slikanico.
Gledam v raznobarvnost fasad
in se spomnim izraza: pisana laž.
Tebi sem oprostila,
oprostiti sebi, bi pomenilo
pogledati v mali zasebni pekel.
Praviš, da me nočeš
izgubiti,
a nikakor se ne moreš spomniti,
kje si me pustil.
Praviš, da me ne želiš
izgubiti,
a nikakor se ne moreš spomniti,
kje si me pustil.
mega!
Praviš, da me nočeš
izgubiti,
a nikakor se ne moreš spomniti,
kje si me pustil.
O ja, odlično, neprekosljivo....
Lp Lilijana
elenamaja, miko, hvala za dotik.
miko, ah ti moški.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: branka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!