še vedno čakam v brezvetrju in pogrešam Giselle
ki je skočila z okenske police hotelske sobe, ker je hotela leteti
iskala je medvedka Backa in ni ga našla
spremenil je smer, odšel je k reki in utonil
in Giselle je prevzela bridkost
naselila se je celo pod njene krhke nohte
in njena varuška ni več urejala sončnic v vazi
gospod Eliot ni hvalil pravkar kupljenega tobaka
in šepetal pa pojdiva, ti in jaz
Giselle si je le pazljivo nalivala čaj
čez rob skodelice iz kitajskega porcelana
in se kasneje počesala
kar vidim jo, kako vstopa v raj in poči
srka in se kremži
prodira iz premočenih tal, postaja sladka
začutim jo in se sprašujem
kaj sem izgubila, kaj iščem, zakaj brskam po klopčiču svile
čemu jutra, ki me zbujajo naprej in naprej
ko v nočeh ležala bi s teboj
in iskala zamašek, dež, ki naslika solzo pod suhe oči
ali gospoda Eliota, ki mi pravi pojdiva in opraviva obisk

sheeba