VZEL JE LE KITARO
Tu je bil, še včeraj.
Se je skril v omaro?
On je šel, za zmeraj;
vzel je le kitaro.
Pustil je praznino,
z njo odprl rano;
to skeli v globino,
čutim se izdano.
Z njim tako utihnil
je kitare glas.
Kot da je izdihnil,
tak se zdi ta čas.
O, da spet nocoj,
bi igral na strune!
Da bi tu, z menoj,
pel ob soju lune.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Katarina Ambrož
- 24. 02. 2026 ob 09:56
- Prebrano 63 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 0
