V noči, ko tišina zadiši po koži,

stopiš k meni kakor skrivni greh.

Ne rečeš nič — a v tvoji drži

je odgovor na vsak moj nemirni vzdih.

Tvoj pogled je žerjavica pod pepelom,

miren, a pripravljen, da vzplameni.

Ko se skloniš bliže k meni s telesom,

ostane nama skupni utrip v temi.

Na tvojih ustnicah je tista lepa neznost,

vonj, ki dvigne in ponese te.

Ko oplazi me dotik čaroben,

takrat zivljenje zame se zacne.

Tvoja sapa z mano usklajeno diha

počasi, kot reka, ki ovire pozna.

V tem dotiku ni besed, le najina vihra

in ogenj, ki pod kožo tli brez dna.

Matjaz Maucec