V kalejdoskopu sanj

se šepeti razlijejo v sence,

ki plešejo po robovih tišine.

Iz neizrečenega vzklije seme,

ustvarjenje se preliva

iz barve v barvo,

resničnost se spreminja v nove oblike.

Misel se ujame

v prepletu domišljije.

Skrivnostna muza se hrani

s frustacijami zvokov,

ki odmevajo v meni.

Čas razpira paradokse,

jaz pa lovim odseve

po dolgih hodnikih spomina,

kjer se v zrcalih

utrip podob razkraja

in znova sestavlja.

V vrtinčasti neskončnosti

sem hkrati poet in poezija,

samoreplikacija trenutka,

ki se nikoli ne konča -

le prehaja

v svetlobo, ki me prepiše.

Žiga Lev