Zelo sva si želela, milo srce mi pravi,
da pod zvezdnim nebom mladost naju postavi;
da kakor v letih rosnih, ko lica so žarela,
bi v tihem šepetu noči se zopet tesno objela.

Ob godbi, ki iz okenc kakor vzdih prihaja,
ko luna srebrni prah po strehah posipava,
bi v rahlem plesu, glej, pozabila na skrbi,
čeprav koleno včasih malo drugače zaboli.

Ti, kakor dekle mlado, z leskom v očeh žarečih,
jaz pa junak pogumni — vsaj v mislih še cvetočih;
če korak mi tu in tam po svoje kam uide,
prisežem, da iz ljubezni, ne ker ravnotežje mine.

Naj čas si brado gladi in guba naj se riše,
dokler srce ob srcu tiho, zvesto zgodbo piše;
kajti če mladost morda po prstih nama spolzi,
se v smehu in objemu znova k nama vrne — brez skrbi.

Tomaž Jevšenak