Preresen za brezbrižno razigrane,
z oči odgrnil sem vse zlate pajčolane,
spomin na tebe se zapisal je v možgane,
zdaj vidim te kot luč in moj um verjame.

Prebujen iz sanj, ko jutro zadiha,
odgrnil sem tančice s svojih oči,
v prsih tiho nova želja vzplapola in diha,
ko misel nate mehko srce razsvetli.

Kot žarek sonca stopiš med sence dneva,
in v meni prebudiš pozabljen žar,
iz teme v svetlobo me tvoja bližina odseva,
kot tih in zvest, notranji dar.

V pogledu tvojem najdem mirno obalo,
kjer valovi dvomov izgubijo moč,
vsaka beseda tvoja pade na srce kot darilo,
in razkroji preteklo noč.

Zdaj hodim pogumno po poti naprej,
ker v meni tvoj nasmeh še vedno žari,
in tudi, ko dan se prelomi v večerni sij,
ostajaš luč, ki v temi bedi.

Tomaž Jevšenak