Ni mi več mar, če zunaj dežuje,

če dneve in dneve ni svetlega sonca,

nekaj že najdem, da me zaposluje,

kadar sivini ni videti konca.

Ni mi več mar, kaj vse gobezdajo,

s čim polnijo žepe, si dvigajo plače,

nekaj prišlo bo, da jih bo streznilo,

prej ali slej se zatresejo hlače.

Ni mi več mar, če na mrtvo se spremo,

v svetu požrešnosti in egoizma,

drug drugemu vrata trdno zapremo,

da bo med nami še več pesimizma.

No, še mi je mar za številne stvari,

ki zame so svete a jih skoraj več ni,

da bi svet bil toplejši, brez kaj nam grozi,

to upanje v meni že dolgo plahni.

tolminka