Pije, ker je svet preoster.

Ker misli prerežejo jezik,

če jih izrečeš trezen.

V žepu nosi pol prazno steklenico

in polno zgodovino porazov,

ki jih imenuje izkušnje,

da lahko ponoči lažje zaspi na klopi.

Ona se smeji brez veselja.

Smeh ji teče po venah hitreje kot kri.

Prsti ji drhtijo kot pesniki pred cenzuro.

Pravi, da je telo samo laboratorij,

da je bolečina eksperiment,

in da je igla najbolj iskrena filozofija -

vstopi, zaboli, pove resnico, izgine.

V sobi smrdi po fuku,

po znoju, po praznih obljubah,

po nečem svetem, ki se je pokvarilo.

Kliče jo angel,

ona njega prasica,

in oba vesta, da je to ljubezen

na najnižjem možnem nivoju zavesti.

Govori o Nietzscheju, medtem ko bruha.

Ona recitira verze z razmazano šminko.

Na tleh ležijo kondomi in ideje,

vse enako uporabljeno,

vse enako odvrženo.

"Jutri", pravi on.

"Jutri ne obstaja", mu odgovori ona

in si zategne pas okoli roke

kot da zavezuje svet,

da ji še enkrat dovoli pobeg.

Zunaj se mesto dela moralno.

Ljudje hodijo v službe,

umivajo roke,

in verjamejo v red.

Tukaj notri pa čas razpada,

vsaka minuta smrdi po smrti

in po nečem skoraj lepem.

Ko zaspi, mu glava pade na njeno koleno.

Gleda ga kot izgubljenega otroka,

potem pa šepne:

"Midva sva zadnji dokaz,

da lahko dno še vedno sanja."

In ko pride jutro,

ga ni več.

Samo prazna steklenica,

topla žlica

in okno, skozi katerega vstopa svetloba

kot policaj brez sočutja.

Taras Miller