Bi se zdelo res lepo,
če bi v našo štalo tele šlo.
Glasno bi zamukalo,
z repom pomahalo,
svežega sena bi ji nasul.

V kotu mirno bi zaspalo,
v slami mehko zadremalo,
ko bi sonce zgodaj vstalo,
bi na noge že skakljalo,
in po hlevu radostno bezljalo.

Mi bi mu ime izbrali,
ga božali in se smejali,
malo trave mu nabrali,
v vedru vodo mu podali,
tele bi hvaležno nam mrmralo.

Če bi ptiček priletel,
bi mu le rep vrtel,
če bi mimo muc prišel,
bi ga radovedno uzrl,
in bil bi prijatelj nov, vesel.

Zvečer pa, ko pade mrak,
tele gre počasi spat,
mi pa tiho šepetamo:
»Lahko noč, prijatelj naš,
jutri spet se skupaj vsi igramo.«

Tomaž Jevšenak