fant je dovolj majhen,
da se lahko skobaca v vprašanje,
ki ga nihče ne dokonča

sedi na sprednji stopnici
kot vejica
med hišo in ulico
in mačkam pripoveduje,
kaj je danes v šoli pozabil

siva mežikne,
kot da je odpuščanje naravni refleks,
kot lizanje tačke
ali pa malo umreti na soncu

oranžna
ima obraz upokojenega kriminalca
in potrpežljivost svetnika,
kar pomeni,
da zelo dobro razume lakoto

fant slabo razlaga svet

reče,
da je nebo samo strop, ki se je naučil lepih manir,
in da so ljudje glasno pohištvo,
ki se nenehno prestavlja

mačke poslušajo,
ker so strokovnjakinje za neuporabne ceremonije

pove jim, da je enkrat poskusil biti pameten,
skoraj eno celo uro,
in da se je glava počutila kot pretesen čevelj,
izposojen od kakega boljšega otroka

neumen, reče tiho,
kot da bi šlo za ljubkovalno ime

neumno ni prazno
neumno je široko

je polje, kjer ne zraste nič pomembnega
in prav to je čudež

fant ne nosi idej
nosi drobtine
in topla opažanja,
kot na primer
kako se prah obnaša lepše kot ljudje
in kako osamljenost zveni drugače,
ko prede

vpraša sivo,
ali se odrasli rodijo utrujeni
ali pa to vadijo

siva zapre eno oko,

filozofsko oko

oranžna se pretegne,
kot da bi bilo z vesoljem mogoče sklepati kompromise

fant prikima
sklepom, ki jih ne razume,
kar je njegova največja spretnost

ne želi si pomena
želi si družbe

želi si majhne, svete neumnosti
biti živ in se temu ne opravičevati

nekje; si ambicija brusi nože
pred ogledalom

a tukaj, na stopnici,
fant izmenjuje skrivnosti z živalmi,
ki ga ne bodo nikoli citirale,
nikoli popravljale njegove slovnice,
nikoli njegovega čudenja spremenile v kariero

mačke ga učijo počasne discipline
ostajanja

zapravljanja celih popoldnevov
na enem samem kosu svetlobe

in fant se uči sreče
tako, kot se telo nauči spanja
s tem, da se prepusti
temu, česar ni treba razlagati

nasmehne se,
ker mu v glavi ni nič težko
in je v njegovih rokah
že vse dovolj

Hors