V letnem

gledališkem abonmaju

pripadata tudi

dve predstavi

po izbiri.

​Izbral sem

svojo najljubšo,

ki sem jo gledal

z nekom že pred leti.

Očitno ni pomembno

s kom,

ker se ne spomnim.

Želel sem si,

da bi jo videla

tudi ti.

V vlogi otroka,

ki si želi 

v živalski vrt,

te poskušam nahajpati.

Le, da ti namesto 

ošabnega pava, zmedenih surikat

in osamljene slonice,

prodajam dramo,

komedijo in tragedijo

v enem.

Za veliki finale

pa namesto šimpanza,

ki razume ujetost,

predstavim glavnega lika,

ki je sarkastičen

neambiciozen luzer,

ki preveč pije in kadi.

Vidim se v njem.

Ob zadnji sceni

pa mi je šlo

ob prvem ogledu

celo na jok.

In jaz nikoli ne jokam.

Mislim, da te je ta del

še najbolj pritegnil.

​Ko so se

snobovski zamudniki

končno posedli

in se je polovica

uvidevne dvorane izkašljala,

kot da gre za dobrodelno

predstavo pacientom

s tuberkulozo,

sem se lahko podal

v lov na tvoje

izražanje.

​Nič kaj vohunsko

sem opazoval,

če se smejiš,

jokaš, zehaš,

širokoustiš

ali če lahko razberem,

mnenje o protagonistu.

Bil bi slab voajer

in še slabši

sodnik pantomime.

​Ob zadnji sceni

sem se fokusirano

pripravljal

na čustveni knockout.

Če bi vsaj znal jokati.

Marsikaj bi bilo lažje.

Jokaj.

V redu je, jokaj.

Ampak emocij od nikoder.

Ni bil kriv igralec,

vse je storil

kot nazadnje.

Vsaj za nominacijo

za Borštnikov prstan.

Mogoče me ni zadelo

ravno zato,

ker sem vedel,

kaj sledi.

​Obrnem se k tebi.

Solidna predstava,

nič posebnega.

Ampak ne razumem,

zakaj bi se našel v liku.

Jaz te ne vidim tako.

Okej, lahko bi manj pil.

​Mogoče pa

me ni zadelo zato,

ker se ob tebi,

ki si mi pomembna,

ne počutim

ujeto in luzersko.

Tako močno.

Črni Kos