Stvari se bodo dogajale, dokler

se bodo lahko. Toda

to ni še en primer poželenja.

Ne zatiskam si oči,

samo ne želim, da raste.

Upogni me, zlomi me,

razstavi na molekule, dokler

ne postanem kation

tvojemu anionu.

Uničevati je preprosto. Ne jaz,

gradnja je tista, ki je naporna.

Toda kaj, ko se nasprotja najbolj privlačijo.

Bližina, razdalja, agonija ponavljanja.

Vse, kar je bilo, si zapravljal, dokler

nisva postala klobčič

brez začetka. Pravzaprav,

če ne bi hodila vzvratno,

nikoli ne bi našla konca.

Zakaj se pripnemo na neznano

enostavneje, kot se razvozlamo 

iz udomačenosti?

Maša Šemrov