In tako kot vedno se zbudim z željo, da sonce ne bi vzšlo. 

Z željo, da se spraviti za zvezke ne bi bilo tako težko. 

Z željo, da bi lahko prej in v miru zaspala, 

da ne bi do sončnega vzhoda brisala solz in pisala. 

Z željo, da bi živela. 

Z željo, da bi več kot le svojo senco imela. 

Z željo, da ljudje z mano ne bi ravnali kot s knjigo. 

Da bi si vzeli čas in spoznali, da je za mojo platnico popolnoma drugačna zgodba. 

Da ne bi obsojali mojega srca, ko zahrepeni po objemu, ko si želi začutiti toplino. 

Z željo, da bi mi nehali pridigati, da sem lenoba  — 

to je le kriva obsodba. 

Morda se ti zdi, da hočem izpasti kul, ko si prižgem eno cigareto. 

Dve … 

Tri …  

Štiri … 

In ko pogledaš stran, je ostala le še prazna škatla in nasmeh na mojem obrazu. 

Izzivam te - vrni pogled na moj nasmeh, zobe imam stisnjene tako skupaj, da se lahko le sprašuješ, kako se še niso  zlomili. 

In morda boš opazil moj prazen pogled, 

za katerim je dimna zavesa še edini način, da skrije temačen razgled. 

In nazadnje se še enkrat zazri v škatlico. Popolnoma izpraznjeno. Popolnoma zapuščeno. 

Želim si, da me ljudje ne bi videli tako kot to škatlico — 

na prvi pogled prazno. 

A če pogledaš dovolj natančno, lahko opaziš demone, ki šepetajo tihe bolečine. 

Želim si, da me ne bi videli le kot razvajeno najstnico. 

Želim si, da bi vedeli, kako je v moji glavi zares glasno. 

Da bi vedeli, koliko skrivnosti in neizrečenih besed se skriva v trenutku tišine. 

Kari