Tih šepet je postal lajež v rdečo noč,
luna išče obraze pritlikavih senc,
skotile so se ob največjem siju
in grabežljive so, kot maske z očesi…
Grče v težkih koprenah belega zida,
izrisani kolobarji tihega jecljanja,
grozdi iztisnjeni iz oblih obrazov.
Prekleta vriskajoča odprava hijen,
ne da mi spati, tam v višavah vej.
Zanihajo me, te vražje višave
držim se, kot bi bila otrok, ne!
ne izpustim!
Veter miglja malo podobo
krilatega zmaja, nad mojo glavo.
Pljuvam puščavski pesek po odrti koži.
Bivanje, naj bo zakleto.

Silva Langenfus