je na gosto prepredena
z golo zimsko krošnjo ...
zamreži ti oči.
Gledaš jo
in vedno bolj
čutiš hvaležnost.

Prekrila je nelagodje,
ki je zalezovalo dihe.
Zdelo se je,
da se bo ukoreninilo
v dneve,
(naj bi bili brezskrbni),
a vejevje je močnejše
in ga topi.
Počasi,
kot sonce sneg.
Objame te,
ker ve,
da sedaj potrebuješ
samo dotik varnosti.

Stopiš
v na novo napisano
zgodbo
in skrbno zapreš vrata.

nada pecavar