zopet me prevzema želja po počitku
pri ostankih nekdanjega hotela Mirabel
in se spomnim Giselle
ki je živela s kužkom, Rahmaninov po imenu
starši, vedno nekje na poti
in rusko varuško Sofijo, ki si je spenjala lase
z osmimi lasnicami iz kosti
tisto Giselle, oboževano razvajenko mojega otroštva
ki je vsako jutro pozdravila gospoda Eliota
ko je v družbi votlih ljudi pesnil o Alfredovi ljubezni
v mestu sredi hotela in v hotelski sobi sredi mesta

a kje bo nocoj spala mala Giselle
ko njen duh tava po hodnikih
išče varuškino sobo za zaveso
in z otožnim glasom kliče zidarjem
ali je kdo videl mojega medvedka Backa

v želji, da srečam Giselle, te prosim
ne naveličaj se mojih prsi, mojih rok
prisloni se na topel hrbet
in za trenutek počakaj
da se k tebi obrnem

sheeba