Gledam jablano ob poti;
sploh se živa mi ne zdi.
Gledam, kaj je tej siroti,
je že mrtva ali spi?

Veje so kot brez življenja.
Nima listja! Kje je cvetje?
Ni veselja, ne ihtenja...
Bo še pticam kdaj zavetje?

Ona spi, že od jeseni.
Tak ji zakon dal je Bog.
Zdaj, ko dnevi so ledeni,
se pripravlja za nov krog.

A od danes bo drugače;
nekaj kliče jo, iz globin.
Bog pošilja ji gonjače,
vodi jih sam Valentin.

Katarina Ambrož