Pod prsti zmečkan papir,
sveča na mizi v senco daje ne mir.
Čez nočno nebo se Luna sprehaja,
pod streho se netopir zaletava.

Pišem pismo s tresočo roko,
sem ter tja privre solza v oko.
Poslavljam se od moje družine,
odhajam v svet, ker enkrat vse mine.

Že nekaj časa tu dela za mene ni b'lo,
iskat grem svojo srečo v svet,
mogoče, nekje, jo kot nekoč najdem spet.

Težko je oditi od doma, težko,
al' kar je potrebno bom storil
pred problemi življenja se ne bom skril.

Tomaž Jevšenak