Lepota preprostih želja ob jutranji poti,
koraki mehko drsijo proti svetlobi.
Zeleni gozdovi zbledijo v daljavi,
pred menoj obala zadiha v naravi.

Tihi vetrovi objamejo telo,
koža na soncu zasije zlato,
svetloba spolzi čez rame in vrat,
kot nežen, poletni, prosojen dotik dneva.

Valovi in sipine objemajo breg,
utripanje morja – počasen odmev,
kot dih morske deklice v pesku leži,
v ritmu tišine srce govori.

Nežno božanje peščenih zrn,
po krivuljah bokov zariše se strn,
sol na ustnicah, lesk v očeh,
jutro počiva na toplih dlaneh.

Školjke zazibane v jutranji sij,
zvenijo kot komaj slišen navdih,
ptice rišejo kroge brez mej,
pogled obstane – in čas je odslej.

Koraki tonejo, dih se umiri,
dan razpre jadra svetlobi naproti,
in v lepoti telesa, v objemu obale,
preproste želje postanejo – valovanje.

Tomaž Jevšenak