v ulicah, ki jih uokvirja novembrsko jutro
z gradu po nastlanih tleh
do Mestnega trga mimo Kraševke in Sokola
pločnik in svetilka, papir ob robniku
tunel, kolona vozil
zrak poje, se plazi po trebuhu navzdol
pot je lahka, sveže umita
in je eden tistih dni
ko se svet obrača okrog najine osi
in spuščam naročje z oblaka
pomagaj mi sestavljati kvadratke ljubljanskega maha
se mavrica zapiči v privzdignjene oblake
žalosti priredim sedmino, danes razpada
hrast se z brezo ljubkuje, se rdeči bor z jelšo osuje
jezero se v barjanski osamelec zariše
želi si cvetnih čašic, zlatih pesmi, ki jih topla prst mamljivo piše
poboža sončev brst, pripoveduje pravljice o mleku
prede in med vlažne travne bilke sede
spolzki obronki, svilnati od zore
rahlo dihajo z nama, ko se stikava s Krimom
v gostih lehah drsiva, odšumiva naprej
med abecedo iskrivih korenin in vej
na pisanih listih drevesa objem šušti
v pozni jeseni ustvarja pomlad
zašepeče jo veter med barjanske ravnice
ko dan se v večer preslika
in toplina žarkov umira počasi
sonce utrujeno bledi
le še odtenki na jasi
prepleteva najine potne dlani
vijolični mrak srka tesnobo
strmijo vame znane poti
v žilah me razbohoteno barje žgečkljivo boli
ko razpolavljava najino bližino
se vroča stisneva v intimno tišino

a moj jaz vihra k tebi ponovno
navzgor in nazaj
v ledeno reko, v Vintgar, v najin skrivni raj

sheeba