Veš, nikoli več ne bom dehteča roža,
na majskem oknu ponosna,
moje oblike so zbledele,
in strune kitare imajo žalosten glas.
Smeh črnih lokvanjev in jok belih noči.
In sladka pesem pogreni! Grenčica,
ki poživlja in pušča grenke sledi.
Vsako doživetje, kot novo zelišče.
Zmes. Skupek. Moja pijača ni sladka.
Degustiram. Ne delajte kislih obrazov.
To je moje življenje. Gren.
Mogoče bo jutri okus zbledel in
zvodenela vsebina.
O, kje si dehteča roža?
Sedaj sem seme. Pridelek. Posevek.

Silva Langenfus