Je bila to čarovnija lepote?
Da je z vsako besedo slavil
bisere na travah v rosnih jutrih,
ognjeno kočijo
počasi drsečo za vinorodne griče,
zeleno nevesto,
kot kača se vijočo
med rjavimi polji,
nevidne roke vetrov,
ki so česale zlato
zrelega pšeničnega klasja.

Je pot izbrala?
Da je svojo poezijo prepojil
s slanico solz
in medečino srčne krvi,
ko se mu je na železniških tirih
mnogo prezgodaj
smrtno ponesrečil
njegov najboljši tovariš.

Je rast tako velela?
Da je v pesmi skril
svoje zardele poglede
pri nedeljskih jutranjih mašah,
s katerimi je petošolski ministrant
odpenjal gumbe na bluzi
osmošolki z največjimi joški

v prvi cerkveni klopi.

Je usoda tako hotela?
Da v rime je vkoval
težo molka,
ko so bili pri hiši gostje
in sta morala za drugo mizo
kot cveka sedeti
z mlajšo sestrico.

Je bil navdih tisti?
Zaradi česar
je z nalivnikom in beležko
kakor vitez pokleknil
pred stvarstvo s prisego,
da do zadnjega diha
bo pred krvosesi in vampirji
branil kraljestvo svojih muz.

Ko še zadnjič padejo stave,
sam pri sebi
nasmehne tiho se poet,
na mizo mirno položeč
poker svojih štirih kraljic:
Iskrenost-kraljica vseh lepot,
Srčnost-kraljica izbrane poti,
Ljubezen-kraljica neskončne rasti,
Svoboda-kraljica neznane usode.
K veličastni družbi
na koncu prisloni še kralja-
svoj edinstven navdih.

Po zadnji partiji
z mize ne pobere zastavljenih ur,
ne podedovanih verižic,
ne poročnih prstanov.
Le svoje utripajoče srce
stlači v notranji žep
ponošene suknje
ter obojim-
ovenčancem in osmoljencem 

tete Sreče
v pozdrav privzdigne
lunin krajec
svojega sanjaškega klobuka.

Hovk