Pretakaš se prečno,
preštevaš korake
do groba
brezdanjega brezna.
Odhajaš in spiš
v jazbinah zapreden
v prah pajčevin.
Ob sončnem vzhodu jočeš,
ko iščeš hrano
v razdrapani duši.
Hitiš v času zamolklem
temačen zapuščaš –
sledi hitijo
kot lovke –
oprimejo se vseh nitk,
ne znajo počakati,
vžgejo, oplazi te krik,
ko v sunku
prelomi se v glad.
Nezadržno
kot plima prehitevaš dogodke
in spanja več ni.