Mi nismo živali iz tega sveta – smo tuji rod,
iz zvezd smo padli v mehko, zlato kletko;
nebo je naše, tam je dom povsod,
a tu nas hranijo z veseljem – redko, sladko.

Med krošnjami anten in steklom mest
se smejimo, kakor da praznik traja,
a v očeh žari oddaljen, tih protest –
lep je ta vrt, a nevidna mreža ga obdaja.

Kdo je razpel past čez naš razum?
Kdo sanje deli kot zrelo sadje v dlan,
da plešemo in zbiramo pogum.

Morda je svet le zvito nastavljen hram,
kjer opica z zvezd misli, da je kralj –
a ključ je zgoraj, daleč – in nikdar dan.

Tomaž Jevšenak