Pred Hoferjem

pri moji službi

je delovišče

brezdomca stare šole

na berglah.

Čeprav verjetno nima

dokončane nobene.

Ali pa ima doktorat.

Ne bi me presenetilo.

Mati me je dostikrat strašila,

da bom klošar,

če ne naredim šole.

​Ne poznam njegovega imena,

mogoče ga je pozabil tudi sam,

zato mu s sodelavci pravimo,

tisti, ki je skos tam.

​Starost je takim ljudem

težko določiti,

karakter pa precej lažje.

Vedno ima v roki časopis

Kraljev ulic,

vselej lepo pozdravi,

skozi nasmeh s preostalimi

štirimi zobmi.

Če parkiram tam kolo,

mi pove,

da ga bo čuval,

ker imam hud bajk.

Čeprav imam ketno,

ki bi zadržala še slona,

se mu zahvalim.

Na koncu koncev

mu bolj zaupam

kot policajem.

Ti mi nikoli niso

vrnili ukradenega kolesa.

Tudi če so bili hudi.

​Z veseljem kupim

razmočen časopis.

Že zaradi križanke

in poezije,

ki je nemalokrat boljša kot tista,

ki se pod trdimi platnicami

prodaja pod žarometi založb.

​Kupim mu tudi pivo,

čeprav ne prosi.

Ko pa se ponudim,

ponižno izbere najcenejšega

in naj ne bo iz hladilnika.

Očitno ima mrazu

dovolj drugje.

​

Če mu slučajno

podarim še cigareto,

v zahvalo dobim veselje,

kot bi mu kupil hišo,

poleg pa še frazo.

Ej legenda, rešu si mi lajf!

Pa pravijo, da kajenje ubija.

In sam ga bom na enak način

zvečer rešil tudi sebi.

​Včeraj pa tistega,

ki je skos tam,

ni bilo.

​Več možnosti je,

da je umrl,

kot pa, da je na dopustu.

Ampak taki ljudje

ne dobijo osmrtnic.

Zamenjal ga je novi.

Tako nov,

da se je dalo videti,

da je precej mlajši.

Brez časopisa,

brez nasmeha,

brez bergel,

brez varstva kolesa.

​Iz navade ga vseeno vprašam,

če bi kaj pil.

Želi pivo z reklam.

Pa dej mi še en ledeni čaj

pa en pica burek!

Sledi masten pljunek na tla.

Brez prosim.

Nisem dokončal šole.

Kulture se ne naučiš 

iz učbenikov.

​Pač danes ne bom legenda,

ker ugibajte,

kdo od mene ni dobil nič

in kdo bo naslednjič

dobil cel six-pack.

Če se vrne z dopusta.

Mora se.

Če se ne,

bo dvom vase 

ostal edini,

ki je skos tam.

Črni Kos