V glavi bežeče misli,

ki jih ne ujamem _

le drsim skozi čas kot senca,

ki je pozabila na telo.

Vse, kar je v meni razkrito,

se preliva čez robove dneva

s kapljami črnila,

v sledeh prstov,

ki rišejo nevidne skrivnosti.

Ujet navdih se zvija v kletki reber,

plašno prebuja preteklost,

ki nima imena -

samo vonj

po razpadlem cvetju.

Nežnost je senca,

ki nevidno lebdi v zraku,

da pričarano resničnost

spreminjam v seanso poezije.

Domišljija mi prestreli možgane;

ostanejo le sledi

blaženega občutka,

sočutja, ki ga ne morem objeti,

obžalovanja, ki se topi

v sladkosti razpadajoče zavesti.

Poln sem brezčutnih prividov,

a vztrajam.

Spodbuda je hotenje,

ki ga ne čutim -

le prah želja se dviguje

v vrtincu spominov,

ki se razblinijo

kot dim prižgane cigarete.

Nekaj neizrekljivega

s sladko naslado

ustvarja čudeže,

da sem pozabil,

zakaj sem začel pisati.

Žiga Lev